sem živel pri zelo topli in skrbni družini gostiteljici. Od prve minute mojega prihoda se je oče gostitelj (Mamour) trudil, da bi bilo naše bivanje čim bolj prijetno. Čeprav se nam jezikovno ni uspelo veliko sporazumevati, nam je to uspelo z uporabo rok in nog ter z uporabo preprostih francoskih fraz, ki se jih spomnim iz šole. Ob večerih so nas obiskali tudi prevajalci BuildOn in omogočili bolj poglobljene pogovore. Veliko mi je pomenilo, ko nam je naš gostiteljski oče povedal, kako je hvaležen za naš trud in našo prisotnost, saj stare šolske stavbe preprosto niso bile več dovolj velike za veliko število otrok.

je bila montaža jeklenih žic za armirani beton, ki je pozneje stabiliziral stene šole. To nalogo je bilo na srečo mogoče opraviti v senci, saj je bilo zaradi sončne vročine lahko delo včasih tudi zelo naporno. 

je bila mešanje betona na tleh z lopato (mešanica peska, gramoza, cementa in vode). Mešanica se je nato z uporabo ‘človeške verige’ z vedri prenašala naprej in vgrajevala v temelje.

je bilo delo na gradbišču zelo zabavno. Po tem, ko sem večino časa preživel na univerzi pred prenosnim računalnikom ali branjem knjig in člankov, sem resnično užival v tem, da sem lahko nekaj počel z rokami.

Tukaj lahko vidite mlade moške, ki so nam predstavili tradicionalni
šport rokoborbe, ki je v državi zelo priljubljen. Organizirali so
predstavitveni boj z moškimi iz sosednje vasi. Bilo je presenetljivo, kako duhoviti in energični so ti boji, saj so borce polivali z modrimi tekočinami in izvajali plese.  Le-ti niso samo povečevali energije, ampak so služili tudi za prestrašitev nasprotnika. Čeprav je bil to le „predstavitveni boj“, so ga borci vzeli zelo resno, saj je boj za skupnost vedno velika čast.

Ta teden so imeli moški iz skupine za pohodništvo priložnost, da se pogovorijo o vlogah spolov samo z moškimi iz te skupnosti. Intenzivno smo se pogovarjali o temah, kot so „Kakšna je vloga moških?“, „Kaj naredi moškega?“ in „Kako se rešujejo konflikti v skupnosti?“. Med pogovorom so imeli moški tudi priložnost izvedeti več o nas in življenju v Evropi. Soočili so nas s vprašanji, kot sta „Zakaj pri svojih letih niste poročeni?“ ali „Zakaj imamo otroke tako pozno v življenju?“. To se mi je zdelo zelo zanimivo, saj mi je pokazalo, da je pogled na svet v drugih regijah sveta bistveno drugačen in da je potrebna odprta in iskrena izmenjava, da bi razumeli kontekste in drugačen razvoj življenjske stvarnosti na lokalni ravni.

Sodelovanje s temi čudovitimi ljudmi in postavljanje temeljev za novo šolo je bila izjemna izkušnja, a prehitro je prišel dan, ko se je bilo treba posloviti. Popoldne pred našim odhodom so za nas pripravili slovesnost, za katero mi je moj gostiteljski oče posodil tradicionalno obleko. Bila mi je nekoliko prevelika, vendar to ni bilo pomembno. Skupnosti smo podarili nekaj daril za otroke, ki so jih drugi odnesli s seboj, in seveda smo spet veliko plesali.

Zame je bila to izkušnja, ki jo je težko opisati z besedami. Po eni strani je bila to nova pustolovščina, kjer sem se potopil v popolnoma drugačen svet in realnost življenja ter skupaj z drugimi ustvaril nekaj čudovitega. Po drugi strani pa mi je ta izkušnja tudi pokazala, kako privilegiran sem bil, ko sem odraščal v Avstriji, saj je infrastruktura zdravstvenega in izobraževalnega sistema tam na zelo visoki ravni. Zdaj vidim stvari, ki so se mi prej zdele samoumevne, s popolnoma drugačne perspektive.

Rad bi se zahvalil vsem, ki ste me podprli pri tem projektu. Za otroški smeh in veselje je v veliki meri zaslužna velikodušnost
vsakega izmed vas. 

Najlepša hvala!